XIV

1. Še posebej mora Kristjan pred temi malikovalskimi predmeti varovati prav svojo glavo, rekel bi lahko: varovati samega Kristusa, če velja, da je Kristus glava moža⁹⁰. Svobodna je kot sam Kristus, obvezana ni niti k uporabi zagrinjala in ne trpi nobene vezi. Pa tudi ženska glava, ki je k uporabi zagrinjala obvezana⁹¹, je s tem že zasedena in ne dopušča še drugačne vezi: saj je že ponižno podvržena svojemu lastnemu bremenu.

2. Če se zaradi angelov ne sme kazati odkrite glave⁹², se tem manj sme kazati ovenčana, ker bi jih s tem lahko pohujšala. Venec na ženski glavi ni nič drugega kot zvodnik njene lastne lepote, znamenje skrajne opolzkosti, popolno zanikanje kreposti, piš zapeljivosti. Zato se ženska v skladu z Apostolovimi ne bo preveč skrbno posvečala svojemu lastnemu krašenju; umetelno izdelana pričeska lahko kaj hitro dobi videz venca.

3. Sprašujem pa te, kakšen venec je moral sprejeti On, ki je glava moža in obraz ženske, Jezus Kristus, ženin Cerkve? Kolikor vem, venec s trni in bodicami, kot podobo grehov, ki jih je porodila zemlja, to je naše meso, in ki jih je odvzela moč križa, zdržljivost, s katero je Gospodova glava otopila sleherno ost smrti. Je več kot podoba: okrutnost, prepletena z žalitvijo, sramotitvijo in onečaščenjem, je tu, oprijemljiva in resnična.

4. Boš senca, ki so jih Gospodu razmesarili in izmaličili, zdaj krasil z lovorom, mirto, oljko in kakim še imenitnejšim rastlinjem? In kot je še bolj običajno, s stocvetnimi rožami iz Midovega vrta⁹³ in z obema vrstama lilij in z vsakovrstnimi vijolicami, in morda tudi z dragulji in zlatom? Boš hotel tekmovati tudi s tisto krono, ki je Kristusu pripadla potem? Resnično je tudi on okusil med, vendar je še prej okusil žolč, in v nebesih so ga pozdravili kot kralja slave šele potem, ko ga je napis na križu imenoval kralja Judov; najprej ga je oče naredil malo nižjega od angelov, šele nato je bil kronan s slavo in častjo⁹⁴. Če se ti zdi, da mu za vse to dolguješ svojo glavo, mu jo daruj, a tako, kot je on podaril svojo za rešitev tvoje; ali pa se vsaj ne venčaj s cvetjem, če se že ne moreš s trnjem; kajti tisto, s čimer se v resnici ne moreč venčati, je cvetje.