X

1. Ko mi torej ugovarjaš, da se iznajdbe svetnih bogov pojavljajo tudi v zvezi z Bogom, in hočeš s tem upravičiti nošnjo venca kot ene tovrstnih iznajdb, s tem sam priznavaš veljavnost našemu načelu, da tisto, česar ni najti v sveti zgodovini, ne sme biti pripuščeno v občo rabo. Je kaj tako nevredno Boga kot tisto, kar je vredno malika? In kaj je bolj vredno malika kot tisto, kar je vredno tudi mrtvega?

2. Kajti tudi pri mrtvih obstaja podoben običaj venčanja; njihova posvetitev v bogove, ki jo omogočata tovrstna noša in krašenje, je za nas zgolj drugačna oblika malikovanja. Bodo torej oni, ki ničesar ne zaznavajo, mogli te reči uporabiti na isti način, kot bi jih želeli zlorabiti, če bi kaj zaznavali? Ko uporaba neha biti resnična, ni več meje med uporabo in zlorabo: kdo je bolj sposoben zlorabe, kot tisti, ki nima naravne sposobnosti zaznavanja - ta je potrebna za uporabo in si brez nje tudi ni mogoče zaželeti zlorabe.

3. Nam pa zloraba ni dovoljena; tako uči tudi Apostol, ko pravi, da se je bolje odreči tudi sami uporabi⁴⁷. Morda pa tisti, ki ničesar ne zaznavajo, tudi niso sposobni zlorabe? V resnici je vse to prazen nič, in tudi samo početje je, kar zadeva malike, mrtvo, živo pa je v zlih duhovih, ki jim je to praznoverje namenjeno⁴⁸. "Maliki narodov," pravi David, "so srebro in zlato: oči imajo, pa ne vidijo, nosove, pa ne vohajo, roke, pa ne tipajo."⁴⁹

4. Prav s temi organi pa uporabljamo tudi cvetje. In če David obsoja tudi izdelovalce malikov, češ da jim bodo postali podobni⁵⁰, potem so oni, ki uporabljajo kak predmet tako, kot se z njim krase maliki, že zdaj taki. Toda saj je "čistim vse čisto"⁵¹, kot je tudi nečistim vse nečisto. - "Ne, nič ni bolj nečisto od malikov." - "Toda snov je čista, ker je Božja stvar, in prav v tem svojstvu vsem namenjena v uporabo." - "Da, a obstajajo različne oblike uporabe."

5. Tudi jaz si namreč zakoljem petelina, tako kot Sokrat Eskulapu⁵², in če me moti vonj kakega kraja, si zažgem malce arabskih dišav, a ne po istem obredu, ne v enaki noši in ne z istimi obrednimi pripomočki kot pri čaščenju malikov. Če je mogoče ustvarjeno stvar umazati že z golo besedo (po Apostolovih besedah: "Če vam kdo reče: 'To je posvečeno malikom', se ne dotikaj!"⁵³), potem jo boš tem bolj oskrunil s poplesovanjem v malikovalski noši, po malikovalskem obredu in z malikovalskimi obrednimi pripomočki.

6. Prav po takem obredu, v taki noši, in s takimi obrednimi pripomočki se venec daruje malikom, to je njegovim lastnim iznajditeljem. Uporaba venca je malikom tako zelo lastna prav zato, ker ni izpričana v sveti zgodovini in zato ne more biti pripuščena v občo rabo. Zato Apostol kliče: "Bežite od malikovanja!"⁵⁴. Seveda od vsakega in vsega.

7. Pomisli na gozd, in koliko trnja se skriva v njem. Maliku se ne sme ničesar dajati in od njega ničesar jemati. Če ni v skladu z našo vero, da sprejmemo povabilo k obedu v svetišču malikov, kako naj bo torej kazati se v noši malikov? Kaj imata skupnega Kristus in Beliar⁵⁵? Zatorej: "Bežite!" Priporoča nam, da ostanemo daleč proč od malikovanja. V nobeni stvari ne stopajmo v njegovo bližino; tudi zemeljska kača bo od daleč požirala ljudi s svojo sapo.

8. Še glasneje nam kliče Janez: "Otroci, varujte se malikov"⁵⁶ - pa ne samo čaščenja malikov, temveč malikov samih, to je od njihovih upodobitev. Ni vredno podobe živega Boga⁵⁷, da bi postala podoba malika, to je podoba mrtvega. Doslej smo tovrstno nošnjo glede na njen izvor in njeno praznoverno uporabo pripisovali izključno malikom, in sicer med drugim zato, ker ni izpričana v sveti zgodovini in jo je zato mogoče tem bolj upravičeno povezovati s tistimi, ki jo vključujejo v svoje izročilo, praznike in bogočastje.

9. Navsezadnje so z venci okrašena tudi vrata njihovih svetišč, žrtve in oltarji, pa celo svečeniki. Pri Klavdiju boš našel vence za vsak svečeniški kolegij posebej. Mi pa smo v odgovor tistim, ki na nekaterih priložnostnih primerov zagovarjajo pravico, da se pridružujemo poganskim običajem, uvedli tudi razlikovanje med razumnimi in nerazumnimi primeri rabe.

10. V zvezi s tem nam ostane samo še eno: preiskati je treba nagibe za venčanje in pokazati, da so tuji in celo nasprotni krščanskim načelom ter da se ne opirajo na razumen temelj; v nasprotnem primeru bi bilo tudi tovrstno nošnjo mogoče opravičevati kot običaj, skupen vsem ljudem, pač po zgledu nekaterih drugih, ki nam jih navajajo v prid svoje trditve.