Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library
Josip Jurcic
Sosedov sin

IntraText - Concordances

(Hapax - words occurring once)


amen-izbit | izbra-nase | nasla-ponov | ponud-semnj | sest-veruj | vesal-zupan

     Part
2501 VI | Pojdi sem, Štefan!" Ko se vesal približa, reče mu: "Pomagaj 2502 X | naj bode s katerim je. Veselega človeka je še Bog vesel. 2503 III | ter ima nekaj prazničnega. Veseli se ga kmetič, ki je pred 2504 VI | lepe stvari ne bodo več veselile, ne bode njiju brigalo pištolice 2505 XXX | rajši od očeta." ~To je veselilo tudi mlado mater, Franico, 2506 XVII | bilo še preveč -- tistega veselo-pokojnega stanja, ki je kraljevalo 2507 VIII | tudi se dobro znata ter vesta, kakova sta po postavi in 2508 XVII | temveč njej na ljubav. Vi ne veste in nihče ne ve, kaj sem 2509 II | vinske pijače močnejša od vesti, pomagal je na tihem obema 2510 XXV | pripeljeta nazaj ali ne, vezala je jezike vsem ter prav 2511 III | šla z belo, na ogléh rdeče vezeno ruto v roki, šumela je njena 2512 XXII | Pred cerkvenimi vrati tik vhoda na pokopališče steza stara, 2513 VI | Štefan pride v tem hipu mimo. Videcč, da Franica stoji poleg 2514 XXI | jesenski dan. Sonce se je sicer videlo na prepreženem obnebju, 2515 IX | Nekateri ljudje, ki vse vidijo, opazili so tudi to. ~Navadno 2516 XIV | Smrekar kakor sam s seboj. ~"Vidite!" reče prvi. ~"Ženil se 2517 V | porinil in poln kozarec viha zvrnil, sklene roke ter 2518 VII | VII Vsaka praznota ima nekaj 2519 VIII | VIII Ljudje še vendar niso tako 2520 XIII | Smrekar Štefanu. "Zdaj te res vije, pa počasi naprej prideš. 2521 V | pečenke pred seboj. Šele ko je vilice in nož položil, okrožnike 2522 II | je. Ker je bila potreba vinske pijače močnejša od vesti, 2523 XXV | steklo napisan na steni visel na pol nag in poln puščic. 2524 XXIX | vse belo. Po vejah ga je viselo po pedenj na debelo in, 2525 VI | pištolice kupovati; po čem višjem in večjem bosta hrepenela, 2526 VI | gledajo, visoko v nedosežnem višku sedečo, v različni, drugačni 2527 V | pogovarjaje s svojim čez pas z višnjavo ruto prevezanim, strahóma 2528 XXIV | za mizo sedi ter zopet vleče iz svoje navadne s srebrom 2529 XVIII | baš ne, v mesnico te ne vlečem; a tega menda ne storiš, 2530 III | imela Franica pričakovati, vlekla snubačev v Smrekarjevo hišo; 2531 III | da smo vsi človeki; da so vnanje srečne ali manj srečne razmere 2532 II | akotudi bi ga radi v žlici vode utopili, ker jim zaslužek 2533 XVIII | Franici: ~"Ni potoka brez vodé, ni poroke brez žené; a 2534 XIX | Moraš! Ljudi ne bomo za nos vodili. Ne vprašam te, če hočeš 2535 X | proč!" ~"Kaj boš?" ~"Na vojsko šel, po svetu -- nikdar 2536 III | ki je pred letom mlade voliče kupil, lepo poredil in opasel 2537 I | poslovati. Dal se je pa voliti za prvega občinskega svétnika. ~ 2538 VII | Toda hlapec Blaž ni bil voljan sitne tete poslušati; mislil 2539 V | kupci, mesarji in kmetje. Volom je bilo menda jako dolgočasno: 2540 V | Pletla se je govorica o volovski kupčiji, o današnjem semnju, 2541 XII | Škoda je, da ne bo nikoli vozaril, ker nima s čim. Njegov 2542 XII | Smrekarica, ki je s praga za vozema gledala, reče, da Štefanu, 2543 I | blisk šine konj z lahkim vozičem po gladkem potu proti cesti. ~ 2544 IX | materjo k prvi jutranji maši vozila. Kadar se je primerilo, 2545 II | je bilo nerazumno zaradi voznega ropota. Oba sta bila vsem 2546 XII | pristujeta ter da bi bil čeden voznik na vsaki veliki cesti. ~" 2547 XIV | XIV Kmetje in vozniki zdaj Antona obsujejo. ~" 2548 XIII | V krčmi je bilo mnogo voznikov in kmetov okoli več omizij; 2549 XXVIII| Na dvorišču je bilo več vozov. Na enem je ležal precèj 2550 XXVII | šumelo sem ter tja, ropotali vozovi, ljudje se smejali in razgovarjali, 2551 XXVII | Štefanovo ime je bilo vedno vpleteno v te nevezane samogovore. 2552 IV | govorico zopet na prejšnjo reč, vprašaje: ~"Ti bi rad moj prstan 2553 XXIV | pa me bodo z nagajivostjo vprašali: zakaj je tvoje dekle od 2554 XIX | ne bomo za nos vodili. Ne vprašam te, če hočeš ali nočeš. 2555 VI | oči mahajo," reče, dasi ne vprašan, Pogreznikov Peter. ~"E, 2556 II | glavo kimaje ali s kakim vprašanjem, ki je bilo nerazumno zaradi 2557 XIII | Štefana rdečica zalije o tem vprašanju, gleda prédse v kozarec, 2558 XXV | Hlapec ga pride nekaj o delu vprašat, pa ne zve ni belega ni 2559 XXII | se v stran. ~"Kam greš?" Vprašata dve ženi. ~"Hitro pridi, 2560 XXX | ta, da je bil drug konj vprežen in da je pri vozu stal v 2561 XIX | dva konja v najlepši voz vprežena in Smrekarjev brat je bil 2562 II | po pijači pak se zmerom vrača. Zatorej je bil Brašnar 2563 V | od tebe. Če boš moški z vračilom, znal te bom še drugič, 2564 XXIV | Veš, babnica, kaj je to? Vraga veš! Jaz ti povem, da, dokler 2565 II | imel, pa bi te krivil kakor vrbovo šibino, če imaš tudi polno 2566 VI | posvetujejo, kam bi bilo bolje iti vrč vina pit, tretji opazujejo 2567 XVII | kateri drug dobil. Tako mi vre po glavi, vem, kaj hočem, 2568 I | videla s slamo napolnjena vreča pod njim. Nepotrpežljivo 2569 XVIII | nasvetu. Potlej gre ž njo vred po stopnicah dol in v hišo. ~" 2570 III | vsakega poštenega ženina vredna. ~Ko je tako po poljski 2571 VIII | je zlata in belega srebra vredno dekle, misli si Štefan, 2572 XXII | šel; dà, še iz cerkve so vreli. Naposled je samo nekaj 2573 XXII | misliti ni mogel, vse je vrelo v njem. ~Drugi svatje so 2574 XVIII | nekaj navadnih reči o lepem vremenu itd. ž njim. Videč, da se 2575 XII | zelenela, rastla, v klasje se vretenila ter naposled orumenjala, 2576 XXIX | krotavíce ter ga zopet vdela v vretensko uho. Ko se ji nazadnje posreči, 2577 XXIX | bi konec utrgane niti na vretenu svojega kolovrata našla 2578 VIII | in pregreh tudi zmerom ne vrezujejo v kamen, s časom jih sem 2579 XV | postavi tja mrzlo večerjo z vrha peči in sede v kot na klop. 2580 XI | pridni in mehkuži, ka-li!" ~"Vrhniščakov sin bi k hiši prinesel denar, 2581 V | kupil in, kadar ga zredim, vrnem vam z obrestjo, gotovo." ~ 2582 XXVII | žena. Prekrižata se ter vrneta. ~Sredi cerkve je stal človek. 2583 XXIX | Odkar se je bila iz mesta vrnila, bilo je precèj spremembe 2584 XXIII | bil videl. ~Nazadnje so se vrnili vsi posli, nekateri že ponoči, 2585 XV | bo. ~"Biljak je prinesel vrniti denar, ki si mu ga bil posodil. 2586 VII | predvčerajšnjem semnju, o današnjem vročem dnevu in pripoveduje, da 2587 V | bile tukaj v popoldanski vročini na ogled razstavljene, ta 2588 XXVII | dejal, da je jako nevarna vročinska bolezen. Po treh dneh ni 2589 XXVI | postelji sela in deklico, za vročo roko jo držeč, s solznimi 2590 V | gibanje. Tesno je v dolgih vrstah stala živina, par za parom, 2591 I | kdaj kozarec, ki se okrog vrsti, do njega pride. Družil 2592 IX | Vedel je mladi Štefanov vrstnik, da do te sreče ne pride 2593 XXI | burja je brila čez vaške vrte in poslednje hruške z drevja 2594 XXIX | kakor je nanašalo kolesno vrtenje in pritiskavanje z nogo 2595 XXV | za njo, dokler se je za vrtom skrila. Jezilo ga je menda, 2596 X | Če ga ne vzameš nazaj, vržem ga skozi okno v travo, naj 2597 XVII | Deklica je tiho opravljala vsakdanja dela. Stregla je materi 2598 XVI | ljubeznivo govorila ž njo o vsakdanjih kuhinjskih in gospodinjskih 2599 VI | jo enako imenujemo, ali vsake oči jo gledajo, visoko v 2600 II | Brašnar tudi mešetar; na vsakem semnju je za voli in krave 2601 VIII | samo malo preredko si ga vsejal." ~"Preredko se ti zdi?" ~" 2602 XXVII | prehlajenje in treba se je vsemu pripraviti. ~Tedaj je izgnbljena! ~ 2603 VI | je nesramno, da se tako vsiljuje ter ji tako ostro v oči 2604 XVI | Smrekar je bil vajen zgodaj vstajati. Zbudil se je zjutraj ob 2605 XVIII | molče sedela, a potem naglo vstala in odšla. Oče Smrekar je 2606 XXX | in hvaležnost k očetu. ~Vtem ko je Smrekar zetu nekaj 2607 XVIII | videz vesel pogovor ž njim, vtikaje se tudi v pomenke, katere 2608 XXVII | umrje," pošepeče žena in vzdahne: "O Marija!" ~Smrekar si 2609 XXVIII| robato kletvijo svetilnico vzdigne, da bi si posvetil, kdo 2610 XXVIII| ter tja. Vselej je glavo vzdignil, kadar so kaka vrata zakričala 2611 V | nedovoljeno ljubezen pokazati, vzdignile so se takoj od vseh strani 2612 VII | plotom ter se kmalu potem vzdignili in proti sosednji vasi gredé 2613 VI | prvič je za hip čutil v sebi vzdigovati se nenaraven, bridek čut, 2614 XXI | na tla in dene komolca za vzglavje. Zre v nebo, enkrat poškrtne 2615 XXII | glasom. ~"Jezus, kaj je?" vzkliknejo vse ženske. ~Franičine matere 2616 IV | širjavo čez pleča in lepo vzrastle ude mu je dala narava; po 2617 III | res da ne." ~"Ali smem vštric tebe iti?" ~"Saj nisva v 2618 X | X V hišo k Smrekerjevim je 2619 XI | XI Pred pustom, ob času splošnih 2620 XII | XII Sneg je skopnel, pomlad 2621 XIII | XIII Drugi večer pozno sta ustavila 2622 XIV | XIV Kmetje in vozniki zdaj 2623 XIX | XIX Kake tri dni pozneje mati 2624 XV | XV Ko se je Anton svoji hiši 2625 XVI | XVI Smrekar je bil vajen zgodaj 2626 XVII | XVII Popoldne je Smrekar kakor 2627 XVIII | XVIII Ko materino upanje, da 2628 XX | XX Franica in Peter sta bila 2629 XXI | XXI Priprave za svatovščino 2630 XXII | XXII Okoli farne cerkve je pokopališče. 2631 XXIII | XXIII Doma Smrekar hčere ne najde. 2632 XXIV | XXIV Dva dni je tako minilo. ~ 2633 XXIX | XXIX Več čevljev debel sneg 2634 XXV | XXV Mati Smrekarica je bila 2635 XXVI | XXVI Smrekar je bil že blizu 2636 XXVII | XXVII Oče in mati sta ostala 2637 XXVIII| XXVIII Po polnoči je bilo. V hiši, 2638 XXX | XXX ~Pozneje tri dobra leta 2639 I | jim je laže prav robato zabavljal in jih vpričo prav neusmiljeno 2640 IX | a zdoj so jeli tu in tam zabavljati nanj ter ga smešiti. Zdelo 2641 XI | stotine denarja izril!" žena zabavljivo reče ~"Baba, ti govoriš, 2642 XIV | drugi so ga tolažili ter zabičevali mu, da hčere ne sme kaznovati, 2643 X | Pa saj ti menda ni treba zabičevati, saj si pametna dovolj ter 2644 XVII | pozabil pred odhodom ženi zabičiti, naj bo pazna ter naj ima 2645 XII | Njegov oče, ki mu je vse zabil, vreden je, da bi skozi 2646 XX | stisne Franici roko, da jo zaboli -- "to še ni najhuje, da 2647 II | zanemarjal, novce je rabil in zabredel je v dolgove. Njegov dom 2648 I | in kaj drugega govoriti začenjal. Le kadar ga je vino omotilo, 2649 XX | Pevajoč ženski glas se začuje zelo blizu izmed grmovja 2650 XXI | bilo videti ni slišati. Začul pak se je od daleč iz doline 2651 XXI | bi jo najrajši zadušil, zadavil za vselej. ~A vendar mu 2652 XX | je bila mladeniču menda zadnje veselje, kajti z ognjenimi 2653 XXVII | dobro. Deklica je morebiti v zadnjem času mnogo duševno trpela, 2654 II | Zdaj pak je bila najbolj zadolžena, poslopje opuščeno, njive 2655 XX | govoriti. Tudi je bil mož zadovoljen, ker je videl, da si Štefan 2656 III | tudi Smrekarica ni bila zadovoljna, da bi njena Francka bila 2657 II | mnogega mladega doktorja v zadrego spravil. Tudi od nature 2658 X | materine besede naj ukroti čut, zaduši klic ljubezni! ~Še enkrat 2659 XXI | videti, da bi jo najrajši zadušil, zadavil za vselej. ~A vendar 2660 VI | hoče oditi; a deklica ga zagleda in pokliče: "Pojdi sem, 2661 XXV | Smrekarja srdito žlico ob mizo zagnala, rekoč, da je vse te nesreče, 2662 VII | vedeti, kaj ima to pomeniti, zagodrnja: ~"Nu, ali bo kaj?" ~"Nič 2663 IV | in skrb se mu je še bolj zagrenila s to mislijo, da je očetova 2664 XVI | s tal vstati. ~"Kleči!" zagrmi oče. "Obljubi mi, da se 2665 VII | preobleko, potem naglo prestane, zagrne z zastorom oči ter jame 2666 VII | ni. Kar je gospodar, ne zahaja več redno mednje. ~Eden 2667 X | V hišo k Smrekerjevim je zahajala stara ženica, ki je brez 2668 XXVII | bil bi prosil in silil in zahteval, njo oteti! ~ 2669 IV | Ko bi bila krvi od srca zahtevala za plačilo, dal bi jo bil 2670 V | spravlja novce. ~Pa Anton te zahvale ne posluša, obrne se in 2671 XVI | bi... že veš, kaj mislim. Zahvali se svoji materi, da te sinoči 2672 IV | zavezana za vratom in klobuk iz zajčje dlake predrzno sedi vrhu 2673 XXIII | Misli si, preden sonce zajde, sama pride in kaj potem! 2674 XXX | Deček pokaže z ročico in zajeca po svojem jeziku: ~"Peljal." " 2675 XXIV | Sama je zamešala, sama naj zajema!" ~"To ni beseda, kakršno 2676 III | najde povsod, z nekoliko zajetno ali pravilno zrastjo gibčnega 2677 XVI | Anton vstal ob svoji uri, zajtrkoval po stari navadi malo brinovca 2678 VII | zmerom vesela,~ bo tele zaklal,~ srce mi poslal,~ telečje 2679 XVI | Sama sta bila v hiši. Oče zaklene duri odznotraj. Hči sedi 2680 III | ter da jo je že dvakrat zaklical. ~"Zakaj tako hitro?" ~Obrne 2681 XIX | kako bi otroci iz tega zakona nasledovali in česar je 2682 II | še bolj podkoval, prebere zakonoznanske knjige, kar jih dobi v roke. 2683 XXIV | kakor še nikdar, kar sta v zakonu, in v najsvetejši jezi reče: ~" 2684 II | iskala kaznovati zaradi "zakotnega pisarstva"; pa noben kmet 2685 XXVIII| vzdignil, kadar so kaka vrata zakričala ali se kaj drugega ganilo. ~ 2686 XIV | oči zavezane." ~"Lažeš!" zakriči Anton jezen. ~"Ne laze ne, 2687 XXIX | sonce, če ga nam temna noč zakrije, zdi se nam drugo jutro 2688 XXVII | namestoval; in bil bi se zaletoval v nebesa kakor Titani v 2689 I | skupljeval in vozil v mestne zaloge. Doma pak je žena kmetovala 2690 XXIV | Rekši, vstane žena in zaloputne vrata za seboj. ~ 2691 V | reče: "Najprvo je treba kaj založiti." Z belim prtom prepasan 2692 VI | hipu lahko prijel in daleč zalučil največjega vola, ki se ne 2693 XII | konji napreženi. Smrekar zamaje z dolgim bičem, konji se 2694 VI | polnih rdečih lic strmita zamaknjena v lepe pištolice, ki jih 2695 XVII | Zid na robu okna je tudi zamazan. To je sled. Ponoči se je 2696 XIV | pa se že zopet vse zlepa zamaši." ~Tako je govoril star 2697 XIII | nisem hotel, da bi kdo drug zame pri vas govoril..." začne 2698 XXIV | odgovori mati jezno. ~"Sama je zamešala, sama naj zajema!" ~"To 2699 XXIX | breme otresel ali morda zamišljen z nogo sunil kakov odlomek 2700 XXIX | globelce. Hči je materino zamišljenost porabila, da je zvedavo, 2701 XXX | sosed, ki je šel mimo hiše, zamrmra: "Pa kako se zdaj vse rado 2702 II | enkrat od spodaj. Kmetstvo je zanemarjal, novce je rabil in zabredel 2703 XI | rad imel in ki naju ne bo zaničeval na starost -- katerega, 2704 XIII | in usta se raztegnejo v zaničljiv nasmeh. ~"Jaz nisem hotel, 2705 XI | dala hčer. Zanjo je bilo že zanimivo in častno, da bi njena hči 2706 XXVII | smejali in razgovarjali, zanju se ni zmenil nihče in, če 2707 II | doide suhega, dolgega moža v zanošeni letni obleki in s kosmato 2708 III | Če ga ne boš priganjala, zaostane pri pijancih in bo gotovo 2709 VI | prišel, in tudi Smrekar zapazi svojo hčer ter ide k nji. ~" 2710 VII | proti sosednji vasi gredé zapeli: ~ Mesarja bom vzela,~ bom 2711 I | če je konj prav naprežen, zapenja si še goste posrebrene gumbe 2712 XIII | kolikor moreš; vsega ne zapijeva, kar imava, hvala Bogu," 2713 XIII | plačuj pa leso za seboj zapiraj, pa boš po vsem svetu lahko 2714 I | vsakemu posebej na nosu zapisano. ~Novci dajó veljavo. Tudi 2715 XIX | poslušala je, kaj govore in kaj zapisujejo, pa slišala ni nobene reči 2716 XX | sam pridem, sam. Enkrat zapleševa tako, da bo vse gledalo, 2717 XIV | zdaj praznim vozom, ter zapodi proti domu. ~Kmetje okrog 2718 XXII | Ministrant požvenketa, orgle zapojo, maša se ima začeti, neveste 2719 VI | čut, ki ni bil s četrto zapovedjo v nikaki pravilni zvezi. 2720 XXIX | kadil ter hlapcu kazal in zapovedoval, kako je z dolgim drogom 2721 II | neštevilnimi pravdami je Brašnar zapravil skoro vse, kar je bil po 2722 XI | Taki niso pridni." ~"Ne? Zapravljivci so pridni in mehkuži, ka-li!" ~" 2723 IV | odkar je namreč bil njegov zapravljivi oče prisiljen, odstopiti 2724 X | primerilo na poti!" ~Rekši, zapre mati duri za seboj, a dekle 2725 IX | bodočnost, nista gledala zaprek, ki bi se utegnile grmaditi 2726 XII | treba odpraviti?" ~"V mraku zapreževa. Le pojdi zdaj domov in 2727 VII | podpre suho brado in upre zardele oči v Marjeto. Ko vidi, 2728 XIII | toliko trpeti, storili ste že zase zadosti." ~"Res je tako! 2729 XXI | Smrekarjevo vežo zbirali in vozove zasedali, da se k farni cerkvi odpeljó 2730 XVIII | božje. ~Gori po stopnicah se zaslišijo trdi koraki -- oče v sobico 2731 XIX | prijela hčer kakor v svojo zaslombo pod pazduho in dejala: " 2732 II | žlici vode utopili, ker jim zaslužek jemlje. Brašnar je bil dovolj 2733 II | bolj privoščiš kak krajcar zaslužka in kapljo vina nego kateremu 2734 II | pa ti?" ~Brašnar ume ta zasmeh, stisne spodnjo ustnico 2735 XXX | vzeti. Smrekar se je glasno zasmejal in rekel: ~"Otrok ima dedčeka 2736 II | minilo, da bi ne bil pijan zaspal, četudi je bil ubožen. ~ 2737 XXVIII| pride domač hlapec, mane si zaspane oči ter tava preko dvora. 2738 X | Dolgo ihti pod odejo in zaspati ne more. ~Zdajci, že precèj 2739 X | Le Bogu se priporoči pa zaspi! Oče težko da bi nocoj domov 2740 VI | videč svojega krvavega, zasramovanega očeta, razjoka se krepki 2741 XVI | dalje ne more, beseda ji zastaja v grlu. Oče menda to vidi 2742 VII | ter potem legel. ~Gane se, zastoka in vstane s trdnega ležišča 2743 V | sta, da je vsaka beseda zastonj ter da se ne preprositi, 2744 VI | spreobrniti, na pravi pot nazaj zasukniti, a tukaj sedi sin, pošten 2745 II | jo je za nekaj časa malo zasuknjeno in predrugačeno še enkrat 2746 XX | tem dekličinem odgovoru zasvetilo, izpodrine druga temna misel 2747 X | tiho zakliče. Ne, ni mogoče zatajiti se; Bog, ki je človeku čuteče 2748 XX | pravi dalje ter oko mu zatemni, "potem nazadnje zaučemo 2749 XVII | Štefan težko solzo v očesu zatiral. To jo je precèj omečilo 2750 XXVIII| kar so doktorjeve obljube zatrjevale, vse je bilo tako veselo, 2751 XX | zatemni, "potem nazadnje zaučemo na vasi, saj je svet širok 2752 I | bogatimi in ubožnimi, a posebno zaupljiv in prijatelj ni bil nikomur. 2753 IV | govoriti druge stvari. Sama pa zavede govorico zopet na prejšnjo 2754 IV | žametovega brezrokavnika okusno zavezana za vratom in klobuk iz zajčje 2755 XIV | dekle, a tebi so bile oči zavezane." ~"Lažeš!" zakriči Anton 2756 XIV | storiti. Vsem vam jezike zavežem. Zakaj niste poprej ust 2757 XXVIII| bilo tako veselo, da bi bil zavriskal in poskočil: bolezen se 2758 XXIX | kolesu, da bi kolovrat zopet zavrtela, kar vendar gredoč pozabi, 2759 VII | teta Marjeta. Brašnarju se zazeha, mane si oči ter krivencá 2760 XXII | pokopališču stopati, zardi se, zažari se ji oko in obrne se v 2761 XIX | ženin in nevesta imovino zaženila, kako bi otroci iz tega 2762 I | pohvalo. Sicer je pa rad zbadal vse tiste, ki se imajo navado 2763 XIX | Mati Smrekarica se je zbala te moževe jeze, hitro prijela 2764 XXIV | je tvoje dekle od oltarja zbežalo? Ako bodem polič vina pil 2765 XXII | kleli, smejali se in šale zbijali, da take poroke še niso 2766 XXI | se pred Smrekarjevo vežo zbirali in vozove zasedali, da se 2767 VI | storé, nič se ne bojte. Zbogom! Jaz imam tukaj opravek." ~ 2768 XXI | storila. Ženica se ga menda zboji, kajti hitro za grm zavije 2769 XII | rad šel, pa hlapec mi je zbolel. Kaj boš pa ti, kaj kmetoval?" ~" 2770 XVIII | skrbeti, da ne bi deklica zbolela. Vse prijazno prigovarjanje 2771 IV | neugodnostmi boriti, pripridil in zboljšal je bil v teh dveh letih 2772 XXII | pokopališču in v cerkvi zbrali, da bi pri poroki zijali, 2773 VII | tovarišem, ki so bili že zbrani za Smrekarjevim plotom ter 2774 X | svetu." ~Ta misel ženici zbudi spomin na njene zgodaj pomrle 2775 XVI | bil vajen zgodaj vstajati. Zbudil se je zjutraj ob isti uri, 2776 X | odejo in zaspati ne more. ~Zdajci, že precèj pozno, nekdo 2777 IX | in blagor mu, ako uživa zdanjosti dar ter ne bridkosti 2778 IX | je prej vse rado imelo; a zdoj so jeli tu in tam zabavljati 2779 XVIII | hoče. Pogreznikov Peter je zdolaj, ženit se je prišel k tebi, 2780 IV | Če je oče po štiri dni zdoma bil in peti dan pijan prišel 2781 VII | ve, kako bi jo bilo bolje zdraviti itd. V hiši teta Marjeta 2782 XVIII | zdaj nekoliko dni slabega zdravja." ~ 2783 XXVII | na klop v veži, kjer je z zdravnikom govoril, in sedi kakor okamenel -- 2784 XXVII | tisoč, pol imovine, vse je zdravniku obetal, če hčeri tako 2785 XVII | brez pameti in premisleka zdražbo delati v družini, pa nevednemu 2786 I | osnažena in čez sedež je bil zelen koc pregrnjen ter skrbno 2787 XXII | je pokopališče. Po grobeh zelena trava raste in naznanja, 2788 VI | tudi ono bolj po volji; zelene rože preveč v oči mahajo," 2789 XII | prišla, pšenica po polju je zelenela, rastla, v klasje se vretenila 2790 III | škrjanec pel visoko nad zelenim žitom, a ona sama je bila 2791 VI | bil kakor ti, vzel bi to z zelenimi rožami." ~"Jaz sem bila 2792 V | Kaj pečenega in kaj kisle zelenjadi?" ~"Pokaži!" "Pa vina pošteno 2793 VI | Pogreznikov Peter. ~"E, to zeleno vzamem," reče dekle in kupi 2794 XI | kmetstvo podstavilo, kajne? Iz zemlje si stotine in stotine denarja 2795 XI | Moj oče je bil kmet in moj zet bo kmet; kdor poleg česa 2796 XXX | očetu. ~Vtem ko je Smrekar zetu nekaj naukov dajal: kaj 2797 XV | Kje je Franica?" ~Žena se zgane; to vprašanje je bilo tako 2798 X | vidi v mraku pred seboj, zginejo vsi storjeni nameni, poda 2799 VI | pa se vam nič hudega ne zgodi." ~"Ali tvoje lepe oči..." ~" 2800 XVII | sme dekle več tukaj spati. Zgoraj ji postiljaj." ~Žena pokima 2801 VI | VI V zgornjem delu trga so imeli kramarji 2802 XXII | svojo tovarišico še precej zgovorna, dasi v lice bledejša nego 2803 XXIII | in vse sosede, ki so se zgrinjale, niso je mogle utolažiti. ~" 2804 XVII | tod razhojena, odpadki od zida so razdrobljeni s stopinjo. 2805 XXII | zbrali, da bi pri poroki zijali, prišli so tudi ter pomagali 2806 XI | Smrekarju, zmotili so se tudi to zimo. Snubači so bili ali razžaljeni 2807 IV | ni bil namenjen kupovati. Zlagáti se je moral, ker resnice 2808 VIII | njegov oče malovreden človek. Zlasti Smrekarjevi Franici je s 2809 IV | levo roko in gleda tenek, zlat prstan ali morda gleda lepo 2810 VIII | svoji poti na polje. ~To je zlata in belega srebra vredno 2811 X | razpravi, ugasne luč in zleze v posteljo. Dolgo ihti pod 2812 IX | se hrepenenje enega srca zliva v drugo srce ter da objemata 2813 XVI | podaljšati, ako se ji je zljubilo, pa samo, odkar je bila 2814 XXVIII| štirih napreči -- da bi ga zlodej jemal! Saj groš ti prekleto 2815 V | molelo nasproti. Ali Anton zmaje z glavo, gre naravnost v 2816 VIII | če je tudi dva goldinarja zmaknil, kaj, za vino mu je bilo 2817 XV | znano, če ima Franica kak zmenek ž njim." ~Anton postavi 2818 XXVII | razgovarjali, zanju se ni zmenil nihče in, če je po drugi 2819 V | prežvekovali so in se niso nič zmenili za vretje okrog sebe. Če 2820 XVII | začne ga žena oštevati in zmerjati, da more biti tako hudoben 2821 XI | ženitovanja pri Smrekarju, zmotili so se tudi to zimo. Snubači 2822 XXV | vélika dekla, staro dekle zmršenih las, v sveti jezi na Smrekarja 2823 III | pritožbe. ~Franici in njenemu značaju pak je bila ta očetova volja 2824 XVIII | svojo hčerjo govoril. Kaj znači: rad imeti, ljubiti, to 2825 XIV | takoj nekoliko mirnejši: "Ne znajo še mene. Jaz hudiča izženem 2826 XVIII | pridejo trije možje v plaščih, znamenje, da so snubači, in sedejo 2827 VI | nikoli. ~V gručah stojé znanci, mladi in stari. Nekateri 2828 I | ni rad sam pil. Če je le znane ljudi našel, prisedel je 2829 III | se in, videč, da je mlad znanec, pravi: "Greš tudi v semenj, 2830 XXIX | drugačno, tako je bila po znanem dogodku v Smrekarjevi hiši 2831 XXVI | mestu. ~Mati ide sama k znani ženi, kjer je Franica nekdaj, 2832 II | ubožen. ~Kar se Brašnarjevega znanja dostaja, pritegnemo sicer, 2833 VIII | drugim, ako tudi se dobro znata ter vesta, kakova sta po 2834 III | delati, vendar je morala znati vse in biti povsod, zakaj 2835 XIV | hotel. Grizlo in jelo ga je znotraj in nedolžni konji, ki so 2836 XIII | pricestni krčmi, da bi konji zobali in pili ter sama tudi "malo 2837 XIX | manj govori. Kadar ji začno zobje izpadati, potlej bo klepetala 2838 XXI | nebo, enkrat poškrtne z zobmi, trikrat se prevali in popravi, 2839 XXI | niso bili tisti kakor o zorenju rumene pšenice. Hladna burja 2840 IV | bil, da bi bil visoko v zrak poskočil. Ko bi bila krvi 2841 VII | ubogega siromaka, odkar je zrastel, samo sinoči, ko mi je pripovedoval, 2842 III | nekoliko zajetno ali pravilno zrastjo gibčnega života bila je 2843 XXI | dene komolca za vzglavje. Zre v nebo, enkrat poškrtne 2844 V | Prašička bi kupil in, kadar ga zredim, vrnem vam z obrestjo, gotovo." ~ 2845 XVIII | pokončnik naslonjena je zrla na videz brez vseh misli 2846 XXIX | zamišljenost porabila, da je zvedavo, a skrivaj dvakrat pogledala 2847 X | premišljala ves dan to, kar je zvedela. Dozdevalo se je zvedeni 2848 XI | bogat in učen, gosposki in zveden po svetu. ~"Naša Francka 2849 X | zvedela. Dozdevalo se je zvedeni ženi, da se je Franica res 2850 I | tudi v mestu ni bil, mora zvedeti, kako je bila kupčija in 2851 XXIV | prestopaš ti, neusmiljena zver, ki svojega rojenega otroka 2852 IX | si obljubila ljubezen in zvestobo do smrti, nista mislila 2853 XXVIII| Štefan!" ~In gledaje na zvezde, reče mršavi hlapec, svetilnico 2854 XVI | a ti za menoj natihoma zveze sklepaš z beračem, s sinom 2855 XXX | mati Smrekarica, z raznimi zvijačami sinka od matere dobiti, 2856 XXI | daleč iz doline mili glas zvona farne cerkve. Mežnar vabi 2857 V | porinil in poln kozarec viha zvrnil, sklene roke ter nasloni 2858 XXII | se, kleli, smejali se in šale zbijali, da take poroke 2859 XIV | vsakega potepina sin z menoj šalil!" huduje se Smrekar kakor 2860 XIX | babnice." ~"Kako se moreš šaliti s tem! Mene tako srce boli 2861 X | Možiti se me ne silite," šepeče dekle. ~"Ne bova te silila. 2862 X | poda mu roko in začne se šepetanje. ~Ko dokonča deklica svoje 2863 VI | hodil s Franico majhen, šibak človek v črni suknji z naočniki 2864 II | bi te krivil kakor vrbovo šibino, če imaš tudi polno mošnjo, 2865 XXIX | na debelo in, kar je bilo šibkejšega drevja, pripogibalo se je 2866 V | v desnici je imel drobno šibo, s katero je tega in onega 2867 I | z vajeti in kakor blisk šine konj z lahkim vozičem po 2868 IV | nego telesno velikost. Moč, širjavo čez pleča in lepo vzrastle 2869 XXVIII| dolgopetiš po dolgem in širokem? Rajši v hlev pojdi; moja 2870 XXV | dvakrat je počasno na čelo del široko roko in jo čez oči dol do 2871 XXIX | vsaka pri svjojm oknu, hči šivaje, a mati ima že več minut 2872 XI | v hiši ter je ona nekaj šivala, on pa s pipo v ustih gor 2873 III | za hišo. ~"Ne pozabi mi šivalnik!" zakliče precèj debela 2874 XXIX | zardi se v lice ter upogne k šivanju. V snegu zunaj je stal Smrekar, 2875 XII | na vsaki veliki cesti. ~"Škoda je, da ne bo nikoli vozaril, 2876 III | je v detelji prepelela, škrjanec pel visoko nad zelenim žitom, 2877 XV | njo, pa -- tepsti je ne šmeš!" ~"Tedaj ti veš, kaj mi 2878 VI | kramarji svoje prodajalne šotore. Vabljivo so bile razvrščene 2879 XII | njemu je bila ona pohvala Štefanova govorjena. ~"Bogve! Pridnega 2880 XIV | pri krčmarju, da bi šel na Štefanovem mestu z drugim, zdaj praznim 2881 IX | bode ljubilo. ~Ljubezen ne števili. Trenutka se držeč pije 2882 I | na več; nekateri so si pa številjenje lajšali in rekli: toliko 2883 I | ker razen nekoliko okornih številk niti pisati ni znal. Za 2884 I | nekateri na dvajset, drugi na štirideset tisoč, nekateri na več; 2885 XXVII | dolgih dolgih tridesetih ali štiridesetih letih -- solze po rjavem 2886 XXVIII| Strženove, ki je rekel že ob štirih napreči -- da bi ga zlodej 2887 IV | ki mu je bila v njegovem štirinajstem letu nmrla, pak je nasledoval 2888 III | obleke kupovat, prinese medén štrukelj, rdečo trobentico in še 2889 VI | obrne k prodajalnici, a študentek gre s povešenim nosom dalje 2890 VI | šel k farjem. Na dohtarsko študira, pa ves babjak je." ~Res 2891 III | rdeče vezeno ruto v roki, šumela je njena na pol svilena 2892 XXVII | po ulicah. Veselo je vse šumelo sem ter tja, ropotali vozovi, 2893 VII | pripoveduje, da je njegova krava žabična, pa da ne ve, kako bi jo 2894 XVII | mladost oznanjujoča barva, žalost je bila razlita po njenem 2895 XXIII | dva dni kraj nesreče in žalosti. Kaj je pomagalo bogastvo, 2896 XVIII | steno, kjer visi podoba žalostne Matere božje. ~Gori po stopnicah 2897 VII | Vsaka praznota ima nekaj žalostnega in otožnega v sebi. Brašnarjeva 2898 XI | bili ali razžaljeni ali žalostni in vse je ostalo, kakor 2899 II | pravi Brašnar. ~"To je pa že žaltavo maslo, če tega ni." ~Rekši, 2900 IV | oprijemljejo, svilena ruta je vrhu žametovega brezrokavnika okusno zavezana 2901 III | njena Francka bila tako žanjica kakor druga dekleta, ki 2902 XVI | je Franica kosilo kuhala, žareč ogel za pipo vzel ter molče 2903 XXVI | položila in čutila, da je žareče: bila je zopet sama mati 2904 XXI | prepreženem obnebju, ali žarki niso bili tisti kakor o 2905 XII | reče Anton. ~Ko je sonce žašlo, bili so v oba voza po trije 2906 XII | Stradal ne boš po poti niti žeje trpel, kadar boš vozil z 2907 XIII | vinom; sicer je pijača le za žejo." ~To Štefana malo popari; 2908 II | pustiti. Ali namesto kvare je žel Brašnar še dobiček iz takih 2909 VI | Strašno je to! Drugi očetje želé sinove spreobrniti, na pravi 2910 XVIII | in storila sva ti, kar si želela, pa ti bova še. Ali naju 2911 XIII | Smrekarja, kakor je." ~"To želim že od nekdaj. Takoj drugo 2912 XXII | ima začeti, neveste ni, žen ni! ~"Kaj je to?" reče tovarišica 2913 XXVII | postelji z dvema drugima ženama in imele so mnogo truda, 2914 XVIII | brez vodé, ni poroke brez žené; a kaj naša lepa nevesta 2915 III | radi imeli in celo stare ženice, ki ves svet obgodrnjajo, 2916 III | na sebi vsakega poštenega ženina vredna. ~Ko je tako po poljski 2917 XXII | Fajmošter? Prav je," odgovori ženinov oče. ~Franica je bila davi 2918 XVIII | Pogreznikov Peter je zdolaj, ženit se je prišel k tebi, kakor 2919 XVIII | se utegnila ta prenagla ženitev čudno raziti. ~V nedeljo 2920 XI | pustom, ob času splošnih ženitovanj, jeli so se zopet bolj pogosto 2921 XI | Ljudje, ki so pričakovali ženitovanja pri Smrekarju, zmotili so 2922 XX | cerkvi že dvakrat oklicana in ženitovanje se je bližalo. ~Tedaj je 2923 XIX | siromak, da bi bil namesto v ženitovanju rajši doma za pečjo ali 2924 XVIII | dolgih ovinkih so prišli do ženitve. Ko so se možje na kratko 2925 XX | Smrekar. ~Franica se o svoji ženitvi ni zmenila z nikomer. Če 2926 XIX | že; nič se ne boj, saj je ženska in materina hči. Prav je, 2927 XXII | kaj je?" vzkliknejo vse ženske. ~Franičine matere ni bilo 2928 XX | Menda vendar ne..." ~Pevajoč ženski glas se začuje zelo blizu 2929 XII | izvleče mehur tobaka iz žepa ter mu ga ponudi z voza: " 2930 IX | kjer so njegovi tovariši žganje pili, ter jim skrivnostno 2931 XX | obrne se v trenutku, kar žila dvakrat trene, pogleda s 2932 XXIII | moram ž njo! Da bi morda več živa ne bila, kakor so nekateri 2933 XVIII | časom hči zopet vesela in živahna, od dne do dne se ni hotelo 2934 XXVII | cerkvi ni bilo popoldne žive duše, samo cerkovni služabnik 2935 IV | obresti plačevati. Oče je živel od njegovega dela, a sam 2936 XVI | Prav.:.. Da boš dolgo živela in da se ti bo dobro godilo 2937 XIII | Reži, saj ne bomo vekomaj živeli." ~Smrekar je sam nocoj 2938 XI | Kmetstvo ne redi, ali pošteno živi; drži se ga, kdor ga imaš. 2939 V | je v dolgih vrstah stala živina, par za parom, tako da so 2940 VI | nisi nikjer videl?" ~"Na živinskem semnju bodo najbrže." ~" 2941 XV | malo prosila vsa leta, kar živiva vkup. Za Boga te prosim, 2942 XXVII | podobo Matere božje. V svojem življenju ta dva nista še tako molila! 2943 V | V Na semnju je bilo živo gibanje. Tesno je v dolgih 2944 III | pravilno zrastjo gibčnega života bila je sama na sebi vsakega 2945 XVI | klobuk nasadi, a dekle pobere žlice, sklede in kar je bilo na 2946 II | pridejo, akotudi bi ga radi v žlici vode utopili, ker jim zaslužek 2947 I | so ga hoteli izvoliti za župana. Ubranil se je te časti, 2948 XI | Pogreznikov Peter, oglasil se je županov sin iz bližnje fare in več


amen-izbit | izbra-nase | nasla-ponov | ponud-semnj | sest-veruj | vesal-zupan

Best viewed with any browser at 800x600 or 768x1024 on Tablet PC
IntraText® (V89) - Some rights reserved by Èulogos SpA - 1996-2007. Content in this page is licensed under a Creative Commons License